Archive for the ‘Bilo je nekoč’ Category

Britanija vs Nemčija ali ZDA vs Kitajska

Zgodba, ki se je odvijala pred stoletjem in še malo med Britanijo in Nemčijo izgleda podobno kot današnja med ZDA in Kitajsko.

Nekaj odlomkov iz knjige Bogdana Sajovica Polom velike strategije (Karantanija, 2004)

V začetki 20. stoletja se je začela vojna, ki naj bi rešila vse ostale vojne, kot so razglašali politiki in tudi vojaški poveljniki. Nasprotja stare Evrope so prišla do tiste točke, ko nihče več ni našel nobene druge rešitve kot oborožen spopad. Dve osnovni vojaško-politični zvezi, antanta in centralne sile, sta si stali nasproti, povezani s sistemom medsebojnih pogodb, ki jih je seveda vsaka država sklenila zgolj v svojem interesu.

Velika Britanija je bila na začetku 20. stoletja prisiljena v obrambo svojega imperija. V 18. in 19. stoletju je z mešanico bolj ali manj poštenih trgovskih pogodb, bolj ali manj verolomnih političnih dogovorov in bolj ali manj upravičenih vojn osvojila ozemlja, ki so na vrhuncu obsegala približno četrtino zemeljske oble (25 mio kvadratnih kilometrov in 390 mio prebivalcev). Ta imperij je bil zapletena zveza med matično domovino, dominioni, kolonijami in protektorati, ki ga je varovala kraljevska vojna mornarica.

Britanska premoč je začela usihati, saj jo je ogrožala vse bolj agresivna Nemčija. Britanska mornarica je imela železno doktrino, po kateri naj bi imela večjo kot obe največji tekmici skupaj. Tako bi se lahko uspešno branila. tudi če bi se združili proti njej. Vse agresivnejša politika Nemčije in njena industrijska moč pa sta začeli spodkopavati ne le to, pač pa tudi ostale doktrine.

Še okoli leta 1880 je bila Britanija nesporno prva industrijska sila, zdaj pa so jo že prehitele Združene države Amerike in Nemčija. Prve je sicer niso neposredno ogrožale, druga pa. Nemška proizvodnja se je od leta 1880 povečala za štirikrat, naložbe in zunanja trgovina pa za desetkrat.

Britanija in Francija sta se odločili, da bo Velika Britanija prvenstveno blokirala, po možnosti pa tudi uničila nemško vojno ladjevje. Poleg tega naj bi britanske ladje zablokirale nemško pomorsko trgovino in tako nasprotnico odrezale od njenih kolonij ter seveda tudi od drugih virov surovin iz nevtralnih držav, predvsem z ameriške celine. Končno pa je bil pri vseh teh načrtih namen Britancev, da varujejo svojo in zavezniško pomorsko preskrbo s surovinami in materialom ter morebitne transporte čet iz dominionov ali morda celo kolonij, čeprav tedaj nihče ni verjel, da bo to sploh potrebno.

Najpomembnejša država v Evropi je bil tik pred izbruhom prve svetovne vojne cesarska Nemčija. Od njenega ravnanja je bilo odvisno praktično vse in prav zato so jo po vojni označili kot krivca za izbruh vojne. To sicer ni bilo čisto res, res pa je, da je njena vojaška, industrijska in s tem tudi politična rast spravila vse evropske države, ne glede na velikost, v stanje pripravljenosti.

Potem, ko jim je tako zmanjkalo ozemelj (lastili so si že Nemško vzhodno Afriko, Nemško jugozahodno Afriko, Togo, Kamerun, del Nove Gvineje, Mikronezijo, Tsingtao na kita ski obali,…) so se ozirali po lastnini drugih. Začeli so poudarjati, da je potrbna nova delitev bogastva kolonij glede na industrijsko moč posamezne države, temu pa so se vse druge države odločno upirale. Leta 1905 so Nemci skušali izsiliti portektorat nad zadnjim koščkom Maroka, ki je ostal še vsaj približno neodvisen, in trčili ob Francijo. Štiri leta kasneje je Nemčija spet sprožila vprašanje protektorata v Maroku in bila za diplomatsko mizo spet zavrnjena. Najresnejša kriza je nastopila leta 1911, ko je nemška križarka Panter vplula v Agadir in z grožnjo z orožjem odkrito zahtevala protektorat.

Ti poskusi so Nemčiji pokazali, da je diplomatsko, z izjemo Avstro-Ogrske, popolnoma osamljena in da jo bodo za zeleno mizo vedno znova preglasili. Odločila se je, da bo svoje apetite, če ne gre drugače, zadovoljila s silo.

Komunizem v Baltskih državah (1. del)

Varnost Baltskih in ostalih Nordijskih dežel je bila v času med obema vojnama odvisna od ravnotežja med velesilami. Ko sta Nemčija in SZ postali totalitarni državi, se je možnost za vojno močno povečalo in s tem grožnja proti prebivalcem pribaltskih in drugih dežel. Ni pomagalo, da so Baltske dežele podpisale sporazum, Briand-Kelloggov pakt, ki je prepovedal vojne. Leta 1932 so podpisali tudi pakt o nenapadanju s SZ in ga 2 leti kasneje podaljšali za naslednjih 10 let.

Ker so pogajanja med zahodnimi državami in SZ poleti 1939 propadla, so se komunisti začeli dogovarjati z Nacisti. Stalin in Hitler sta se dogovorila o nenapadanju in k dogovoru dodala tajne protokole. Nacistično-komunistični dogovor je poznan kot Molotov-Ribbentropov pakt. Poimenovan je po sovjetskem zunanjem ministru Molotovi in njegovem nacističnem kolegu Ribbentropu, ki sta 23. avgusta 1939 podpisala sporazum. V tajnem dogovoru sta se dogovorila o razdelitvi Finske, Baltskiih držav in Poljske. To je bil začetek 2. svetovne vojne, ki se je potem dejansko začela z nemško in sovjetsko invazijo in razdelitev Poljske. 10 dni po sovjetskem napadu na Poljsko, so komunisti in nacisti v Moskvi podpisali nov sporazum. Vseboval je še en tajni protokol s katerim je Stalin prepustil Varšavo z okolico in še nekatere poljske regije nacistom v zameno za takrat še vedno neodvisno Litvo. Niti Litvanci, niti Poljaki niso bili vprašani za mnenje.

Stalin se je odločil, da bo s pritiskom na vlade Baltskih držav dosegel dogovor o skupni pomoči. Sporazum z Estonijo je bil podpisan 28.9.1939. S tem je Stalin dobil zeleno luč za namestitev 25.000 vojakov v pomorski vojaški bazi v Paldiskem v Finskem zalivu in zračno bazo v notranjosti Estonije in otokih. 5.10. je bila Latvija prisiljena v podpis podobnega sporazuma in sprejela 30.000 vojakov, 10.10. pa še Litva z 20.000 vojaki.

Komunisti so v dogovorih poudarjali da bodo spoštovali politično neodvisnost, ustavo, ekonomski in politični sistem ter vojaško neodvisnost. Toda sovjetski generali so na svoje zemljevide že navajali, da so Baltske države že označene kot sovjetske republike. Ko je bil podpisan zadnji sporazum o skupnem sodelovanju, je minister za varnost general Ivan Serov podpisal tajni dokument, s katerim je ukazal registracijo in deportacijo „anti-sovjetskih elementov“ iz še vedno neodvisnih Estonije, Latvije in Litve.

Mesec kasneje so komunisti napadli Finsko. Ko se je finsko-sovjetska vojna (1939-40) končala in ko so se zahodne države borile na zahodni fronti (ko je 14.6.1940 padel Pariz), so ruski komunisti izkoristili priložnost in v Litvi postavili pro-sovjetsko vlado. Litvo je Rdeča armada okupirala naslednji dan. V naslednjih dneh je sovjetska vlada zahtevala, da tudi Latvija in Estonija postavita novi vladi, ki bosta odkrito podpirali sporazum o medsebojni pomoči in dovolila prihod neomejenega števila sovjetskih vojakov. Estonski in Latvijski so bili brez moči, 17.6.1940 sovjetska vojska okupira Estonijo in Latvijo.
Z okupacijo Litve, Latvije in Estonije so Sovjeti kršili vsaj 15 mednarodnih sporazumov. Od mirovnega sporazuma, ki je bil podpisan po Veliki vojni (ko je Leninova vlada obljubila, da bo spoštovala neodvisnost Baltskih držav), do sporazumov o nenapadanju, ki so bili podpisani pred 2. svetovno vojno, kot tudi statuti Lige narodov. To zavzetje so Sovjeti kasneje označili kot veliko zmago za baltske narode.

Splošne volitve so bile mesec kasneje. Samo komunistični kandidati so lahko kandidirali. V Estoniji je pomotoma kandidiral nekomunistični kandidat, ki je bil takoj po volitvah aretiran in obtožen prevare. Ko se je izkazalo, da volitve ne bodo v skladu s pričakovanji, so jih podaljšali za en dan. Tisti, ki so zahtevali tajno glasovanje, so bili takoj odpeljani v prostore tajne policije in obtoženi kot antikomunisti in sovražniki ljudstva.

Glede na uradne rezultate, je blok delavnih ljudi dobil 92,8% podporo v Estoniji, 97,6% v Latviji in 99,19 v Litvi. Sovjetska agencija TASS je objavila rezultate volitev 12 ur preden so se volišča zaprla. Odgovorni verjetno niso vedeli, da so bile bolitve zaradi slabe volilne udeležbe podaljšane. Tako so volilci v Baltskih državah vedeli kako so volili še preden so volili.

Novo izvoljeni parlamenti so se odločili, da Baltske države preimenujejo v Sovjetske socialistične republike in zaprosijo za priključitev SZ. Vrhovni sovjet je 3.8. sprejel Litvo, 5.8. Latvijo in 6.8. Estonijo. Teren za nov sovjetski genocid je bil tako pripravljen.

(hjalmarsonstiftelsen.se)