Britanija vs Nemčija ali ZDA vs Kitajska

Zgodba, ki se je odvijala pred stoletjem in še malo med Britanijo in Nemčijo izgleda podobno kot današnja med ZDA in Kitajsko.

Nekaj odlomkov iz knjige Bogdana Sajovica Polom velike strategije (Karantanija, 2004)

V začetki 20. stoletja se je začela vojna, ki naj bi rešila vse ostale vojne, kot so razglašali politiki in tudi vojaški poveljniki. Nasprotja stare Evrope so prišla do tiste točke, ko nihče več ni našel nobene druge rešitve kot oborožen spopad. Dve osnovni vojaško-politični zvezi, antanta in centralne sile, sta si stali nasproti, povezani s sistemom medsebojnih pogodb, ki jih je seveda vsaka država sklenila zgolj v svojem interesu.

Velika Britanija je bila na začetku 20. stoletja prisiljena v obrambo svojega imperija. V 18. in 19. stoletju je z mešanico bolj ali manj poštenih trgovskih pogodb, bolj ali manj verolomnih političnih dogovorov in bolj ali manj upravičenih vojn osvojila ozemlja, ki so na vrhuncu obsegala približno četrtino zemeljske oble (25 mio kvadratnih kilometrov in 390 mio prebivalcev). Ta imperij je bil zapletena zveza med matično domovino, dominioni, kolonijami in protektorati, ki ga je varovala kraljevska vojna mornarica.

Britanska premoč je začela usihati, saj jo je ogrožala vse bolj agresivna Nemčija. Britanska mornarica je imela železno doktrino, po kateri naj bi imela večjo kot obe največji tekmici skupaj. Tako bi se lahko uspešno branila. tudi če bi se združili proti njej. Vse agresivnejša politika Nemčije in njena industrijska moč pa sta začeli spodkopavati ne le to, pač pa tudi ostale doktrine.

Še okoli leta 1880 je bila Britanija nesporno prva industrijska sila, zdaj pa so jo že prehitele Združene države Amerike in Nemčija. Prve je sicer niso neposredno ogrožale, druga pa. Nemška proizvodnja se je od leta 1880 povečala za štirikrat, naložbe in zunanja trgovina pa za desetkrat.

Britanija in Francija sta se odločili, da bo Velika Britanija prvenstveno blokirala, po možnosti pa tudi uničila nemško vojno ladjevje. Poleg tega naj bi britanske ladje zablokirale nemško pomorsko trgovino in tako nasprotnico odrezale od njenih kolonij ter seveda tudi od drugih virov surovin iz nevtralnih držav, predvsem z ameriške celine. Končno pa je bil pri vseh teh načrtih namen Britancev, da varujejo svojo in zavezniško pomorsko preskrbo s surovinami in materialom ter morebitne transporte čet iz dominionov ali morda celo kolonij, čeprav tedaj nihče ni verjel, da bo to sploh potrebno.

Najpomembnejša država v Evropi je bil tik pred izbruhom prve svetovne vojne cesarska Nemčija. Od njenega ravnanja je bilo odvisno praktično vse in prav zato so jo po vojni označili kot krivca za izbruh vojne. To sicer ni bilo čisto res, res pa je, da je njena vojaška, industrijska in s tem tudi politična rast spravila vse evropske države, ne glede na velikost, v stanje pripravljenosti.

Potem, ko jim je tako zmanjkalo ozemelj (lastili so si že Nemško vzhodno Afriko, Nemško jugozahodno Afriko, Togo, Kamerun, del Nove Gvineje, Mikronezijo, Tsingtao na kita ski obali,…) so se ozirali po lastnini drugih. Začeli so poudarjati, da je potrbna nova delitev bogastva kolonij glede na industrijsko moč posamezne države, temu pa so se vse druge države odločno upirale. Leta 1905 so Nemci skušali izsiliti portektorat nad zadnjim koščkom Maroka, ki je ostal še vsaj približno neodvisen, in trčili ob Francijo. Štiri leta kasneje je Nemčija spet sprožila vprašanje protektorata v Maroku in bila za diplomatsko mizo spet zavrnjena. Najresnejša kriza je nastopila leta 1911, ko je nemška križarka Panter vplula v Agadir in z grožnjo z orožjem odkrito zahtevala protektorat.

Ti poskusi so Nemčiji pokazali, da je diplomatsko, z izjemo Avstro-Ogrske, popolnoma osamljena in da jo bodo za zeleno mizo vedno znova preglasili. Odločila se je, da bo svoje apetite, če ne gre drugače, zadovoljila s silo.

Leave a Reply